družáben


družáben
-bna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast ♦ kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi // ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek; ni preveč družaben; že od nekdaj je zelo družaben 2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt; izpolnjevati družabne obveznosti; oblike družabnega občevanja; družabna pravila // ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družabno bitje 3. zastar. družben: razprava o družabnem pomenu dela; v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe družábno prisl.: s temi ljudmi je povezan službeno in družabno; domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Look at other dictionaries:

  • dóber — dôbra o prid., bóljši (ọ ó) 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • drúštven — a o prid. (ȗ) nanašajoč se na društvo: društveni odbor; društvena pravila / društveno glasilo / veseli ga društveno delo; med okupacijo je društveno življenje zamrlo // zastar. družaben, zabaven: bil je zelo društven človek / društveno življenje …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • drúžba — e ž (ȗ) 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • izpustíti — ím tudi spustíti ím dov., izpústil tudi spústil (ȋ í) 1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel 2. spraviti kaj (tekočega) iz česa:… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • lúšten — tna o prid. (ú ȗ) pog. čeden, ljubek: nekoč je bila luštna; luštno dekle / imeti luštno postavo / kako luštno bluzo ima // prijeten, zabaven: s tako luštnim človekom se že dolgo nisem pogovarjal / razpoloženje je bilo luštno / biti lušten za… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pridrúžen — žna o prid. (ú ū) zastar. družaben, zabaven: bil je pridružen človek / imeli so ga radi zaradi pridružnega vedenja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • prijéten — tna o prid., prijétnejši (ẹ ẹ̄) 1. ki vzbuja občutek ugodja: v sobi je bil prijeten hlad; proti večeru je začel pihati prijeten veter; prijetna kopel; trta dela prijetno senco / v sobi je bilo prijetno vzdušje; prijetno vznemirjenje / prijeten… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika


Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”

We are using cookies for the best presentation of our site. Continuing to use this site, you agree with this.