izbrúhniti


izbrúhniti
-em dov. (ú ȗ) 1. izvreči iz želodca: komaj je zaužil hrano, že je izbruhnil; izbruhniti pijačo 2. nepreh. začeti bruhati: ognjenik je spet izbruhnil / včeraj je izbruhnil zemeljski plin 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: izbruhnil je nekaj besed; izbruhniti kletev; lažeš, je izbruhnil 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: ob vsaki malenkosti izbruhne / vse sovraštvo je izbruhnilo iz nje ∙ ekspr. nazadnje je med nama izbruhnilo brez olepšavanja, pomislekov sva si povedala vse; sva se sprla 5. ekspr., navadno v zvezi izbruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: izbruhniti v jok; izbruhniti v krohot, smeh 6. nepreh., nav. ekspr. nenadoma z vso silo pojaviti se, začeti se: bolezen, epidemija izbruhne / v tovarni je izbruhnil požar // pojaviti se, začeti se sploh: kriza, stavka izbruhne; kmalu po njunem srečanju je izbruhnila vojna / iron. spet je izbruhnila nova moda

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Look at other dictionaries:

  • čéz — prisl. (ẹ̑) 1. izraža a) gibanje od enega kraja do drugega, na drugo stran: čez priti; tam je most, čez vozi vlak; stoji pred zidom in gleda čez / oblaki se valijo od planin sem čez b) stanje na drugi strani, onkraj: smo že čez; tam čez leži vas …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dáti — dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • izbíti — bíjem dov., izbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbiti zagozdo; izbiti sekiro iz tnala // s silo, z močnim udarcem odstraniti: izbiti sodu dno; izbiti nož, orožje iz roke / pri padcu si je izbil dva… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • izbljúniti — em dov. (ú ȗ) redko izvreči iz želodca; izbruhniti: izbljuniti jed …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • izbrúh — a m (ȗ) 1. glagolnik od izbruhniti: izbruh gejzira, ognjenika // prodor česa iz notranjosti zemlje na površje: pri vrtanju je prišlo do izbruha; izbruh nafte, plina; moč izbruha / podmorski izbruh 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • izdáviti — im dov., tudi izdavíla (á ā) 1. ekspr. jecljaje, pretrgano izgovoriti: izdavil je nekaj besed v pozdrav; stavek je komaj izdavila; boječe je izdavil, da ne ve nič / z grozo je izdavil iz sebe vprašanje ∙ ekspr. ali boš že izdavil rekel, povedal 2 …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vréči — vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vzbrúhniti — em dov. (ú ȗ) knjiž., redko izbruhniti: za vsako malenkost vzbruhne …   Slovar slovenskega knjižnega jezika


Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”

We are using cookies for the best presentation of our site. Continuing to use this site, you agree with this.