odgovárjati


odgovárjati
-am nedov. (ȃ) 1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pismeno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje // pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov // sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise 2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice // pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko // govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo // oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil 3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom // reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo 4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati // delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem 5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati 6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo / odbori odgovarjajo svojim volivcem // publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje 7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem 8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev 9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno 10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve ● ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih odgovarjajóč -a -e: odgovarjajoč na pismo; lestev odgovarjajoče dolžine; dobiti odgovarjajočo odškodnino

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Look at other dictionaries:

  • flegmátičen — čna o prid. (á) ki je čustveno manj prizadet in se ne razburi hitro, ravnodušen: flegmatičen človek / flegmatičen temperament flegmátično prisl.: flegmatično odgovarjati; flegmatično prenašati težave …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • hladnokŕven — vna o prid., hladnokŕvnejši (ŕ r̄) 1. sposoben ostati miren, preudaren v razburljivih, zlasti nevarnih okoliščinah: hladnokrven voznik / ekspr. to je bil hladnokrven umor storjen premišljeno, neprizadeto 2. zool. pri katerem je toplota krvi… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • inteligénten — tna o prid., inteligéntnejši (ẹ̑) nadarjen za umske dejavnosti: inteligenten človek; v vsaki situaciji se znajde, je zelo inteligenten; nadpovprečno inteligenten dijak; njegova mati je naravno inteligentna / kot inteligentno bitje se mora… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jávljati — am nedov. (á) 1. sporočati zlasti kaj uradnega pristojnemu organu: javljati položaj letal; po telefonu je javljal le manj važne stvari / publ. tuje agencije javljajo, da vojaške akcije na tem območju še niso končane sporočajo, poročajo 2. zastar …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jezikáti — ám nedov. (á ȃ) 1. ekspr. neumestno, gostobesedno izražati nejevoljo, nesoglasje: prišla je, ko je bilo že vse narejeno, pa je še jezikala; zdaj jezikaš, ko se je bilo treba odločiti, si se pa umaknil / ne jezikaj name // predrzno ugovarjati,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jezljáti — ám nedov. (á ȃ) 1. nar. neumestno, gostobesedno izražati nejevoljo, nesoglasje; jezikati: jezlja zoper nove postave // slabš. predrzno ugovarjati, odgovarjati: pred vsemi ljudmi je jezljal materi 2. nar., slabš. opravljati, obrekovati: ljudje… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jezljív — a o prid. (ȋ í) 1. ki se (rad) jezi, razjezi: jezljivi in potrpežljivi ljudje; suha, jezljiva ženska / biti jezljive narave / ekspr. jezljiva starost 2. ki izraža, kaže nejevoljo, jezo: govoriti z jezljivim glasom; jezljive besede; jezljivo… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kvíz — a m (ȋ) tekmovanje, na katerem morajo udeleženci odgovarjati na vprašanja, navadno iz določenih tem: nastopati v kvizu / mladinski kviz; neskl. pril.: kviz oddaje …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • lén — tudi lèn léna o stil. ó prid. (ẹ̑ ȅ ẹ) 1. ki ne dela rad: len človek; učenec je len; len kot gnoj zelo; ekspr. len, da smrdi / kot psovka ali spet ležiš, lenoba lena // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za ki nima želje, volje za kako… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • meháničen — čna o prid. (á) 1. ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti: kmalu se je delu tako privadil, da so postali njegovi gibi čisto mehanični; mehanično ponavljanje // ki ne temelji na vsebini: mehanično prenašanje zakonov biologije na področje… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika


Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”

We are using cookies for the best presentation of our site. Continuing to use this site, you agree with this.