brezbárven


brezbárven
-vna -o prid. (ȃ) 1. ki je brez barve: prevleči z brezbarvnim lakom; brezbarvni plin; voda je brezbarvna; brezbarvno steklo // ki je brez izrazite barve: stari brezbarvni slamniki / brezbarven in izžit obraz; motne, brezbarvne oči 2. knjiž. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: brezbarvna junakinja romana / suh in brezbarven glas; brezbarven začetek igre brezbárvno prisl.: vse vloge so bile podane brezbarvno

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Look at other dictionaries:

  • amóniak — a m (ọ̑) brezbarven, ostro dišeč plin, ki se lahko utekočini: iz gnoja se širi duh po amoniaku …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • cián — a m (ȃ) nestrok. brezbarven, zelo strupen plin, spojina ogljika in dušika, strok. dician …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • cianovodík — a m (ȋ) kem. zelo strupen brezbarven plin, z vonjem po grenkih mandeljnih …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • diamánt — a m (ā) 1. najtrši drag kamen, navadno brezbarven, ki močno lomi svetlobo: brušenje diamantov; uhani z diamanti in safirji; steklo je počilo, kot bi ga razil z diamantom ∙ publ. črni diamant premog 2. pog. diamantno rezilo: rezati steklo z… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dícián — a m (ȋ ȃ) kem. brezbarven, zelo strupen plin, spojina ogljika in dušika: vonj po dicianu …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dvolómec — mca m (ọ̑) min. brezbarven, prozoren kristal kalcita …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • formaldehíd — a m (ȋ) kem. brezbarven plin ostrega vonja, ki nastane z oksidacijo metanola: formaldehid uporabljajo za izdelovanje umetnih smol // nestrok. formalin: razkužiti s formaldehidom …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ozón — a m (ọ̑) brezbarven plin značilnega vonja, ki ima zelo veliko oksidacijsko sposobnost: v gozdu je dišalo po vlagi in ozonu; zrak v dvorani osvežujejo z ozonom; pren. taki medklici so ozon za ozračje debate …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • slép — a o prid. (ẹ̑ ẹ) 1. ki ni sposoben zaznavati svetlobe, barv: slep človek; fant je od rojstva slep; slep za barve; na starost je postal skoraj slep; slep na eno oko; gluh in slep / mladiči so še slepi / slepo oko; ekspr. njene oči so slepe od… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • stréla — e ž (ẹ) 1. močna trenutna svetloba v obliki cikcaka, ki nastane pri razelektrenju ozračja, ali njen učinek: strela ga je oplazila; strela je povzročila veliko škodo; strele švigajo iz oblakov; strela je udarila v drevo; hiter je kot strela;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika


Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”

We are using cookies for the best presentation of our site. Continuing to use this site, you agree with this.