pustolóvski


pustolóvski
-a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pustolovce ali pustolovstvo: pustolovski človek / pustolovsko življenje / pustolovski film, roman

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Look at other dictionaries:

  • avanturístičen — čna o prid. (í) nanašajoč se na avanturiste ali avanturizem, pustolovski: avanturistični nagibi; bil je avanturistična narava / avanturistični roman / načrti so bili nerealni in avanturistični; avanturistična politika …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • glumáč — a m (á) 1. star. artist, komedijant: otroci so navdušeno pripovedovali o umetnijah glumačev // zastar. (gledališki) igralec: slovit glumač 2. ekspr. kdor se kaže drugačnega, kot je, se pretvarja: to je nekakšen pustolovski glumač, ki dela videz… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • klátivítez — a m (ȃ ȋ) 1. v srednjem veku (pustolovski) vitez: oprode s slavnimi klativitezi 2. redko klatež: to ti je klativitez …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • mŕkniti — em dov. (ŕ ȓ) 1. nav. 3. os. priti v stanje mrka: v omenjenem razdobju je luna dvakrat mrknila / ekspr. svetloba je mrknila potemnela; pren., ekspr. njegova slava je mrknila 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: pustolovski duh še ni mrknil; nasmeh… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nagíb — a m (ȋ) 1. glagolnik od nagniti: povzročiti nagib ladje z obremenitvijo na eni strani; nagib telesa v levo / pozdravila sta se z nagibom glave 2. nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino: izmeriti, izračunati nagib; nagib ceste, strmine; …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pustolóven — vna o prid. (ọ̑) knjiž., redko pustolovski: pustolovna usoda / pustolovno potovanje …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vítez — a m (ȋ) 1. v srednjem veku pripadnik nižjega plemstva v službi vladarja ali večjega fevdalca: biti imenovan za viteza; vitezi na konjih; vitezi in oprode / pustolovski vitez 2. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo nižji od barona: kralj ga je… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zavzémati — am nedov. (ẹ̑) 1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo 2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika


Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”

We are using cookies for the best presentation of our site. Continuing to use this site, you agree with this.