zastáviti


zastáviti
1 -im dov. (á ȃ) 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom // zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi // s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati / trdno zastaviti nogo postaviti, opreti // nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo // narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti / nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik // narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov // seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo ● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje ------ 2 -im dov. (á ȃ) 1. izročiti stvar za zavarovanje upnikove terjatve: zastaviti obleko, zlatnino / zadolžil se je pri njem in mu zastavil travnik 2. nav. ekspr. dati na razpolago, uporabiti za kaj: zastavil je svoje moči, sile za narodov blagor; zastaviti vse sposobnosti za uresničitev naloge / zastavil je svoj vpliv pri vladi, da bi jih rešil // tvegati: zastaviti svoje življenje za koga; za ta cilj je zastavil glavo / kot podkrepitev glavo zastavim, da ne prideš tja stavimstar. zastavil je besedo, da ne bo izdal dal; star. zastavil je besedo zanj zavzel se je zanj; jamčil je zanj zastáviti se knjiž., v zvezi z za zelo se potruditi, zavzeti: ves se je zastavil za to stvar zastávljen -a -o: odkupiti zastavljene stvari ♦ jur., zgod. zastavljeno gospostvo v fevdalizmu gospostvo, ki ga deželni knez da v zastavo

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Look at other dictionaries:

  • beséda — e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • brázda — e ž (á) 1. pri oranju nastali jarek ali obrnjena zemlja: izorati, obrniti, zastaviti brazdo; rezati brazde; saditi krompir pod brazdo; črne, globoke brazde / vleči brazdo; nar. vola sta počivala med brazdo med oranjem brazde; pren. proces… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ugánka — e ž (ȃ) 1. kratko besedilo za razvedrilo, zabavo, ki duhovito opisuje stvar, ki jo je treba uganiti: brati, objaviti uganke; razrešiti, rešiti, ekspr. razvozlati uganko; zastaviti komu uganko; lahka, težka uganka / besedna uganka; uganke v… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vprašánje — a s (ȃ) 1. ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vprášati — tudi vprašáti am dov., tudi vprášala (á á á) 1. z ustno ali pismeno izraženo željo, zahtevo obrniti se na koga z namenom a) od njega kaj izvedeti: če česa ne veste, vprašajte; vprašati mater, ali je res; vprašati koga, kam gre; vprašala ga je,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zadolžíti se — ím se [u̯ž] dov., zadólži se; zadólžil se (ȋ í) postati komu dolžen določeno vsoto denarja: vzel bo predujem na plačo ali pa se bo zadolžil; zadolžiti se za veliko vsoto; zadolžiti se pri prijatelju; država se je zelo zadolžila / ekspr. do vratu …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zagonétka — e ž (ẹ̑) knjiž. uganka: razrešiti zagonetko; zastaviti komu zagonetko / njegovo ravnanje je bilo za mnoge zagonetka / ta človek mi je zagonetka …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zakŕčiti — im dov. (ŕ ȓ) knjiž. 1. krčevito zategniti, napeti: strah mu zakrči mišice 2. zastaviti, zapreti: ljudje, vozila zakrčijo cesto / zakrčiti promet zakŕčen a o: zakrčena drža …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • založíti — ím dov., zalóžil (ȋ í) 1. s polaganjem česa zakriti, obdati kaj: založiti krompir; okna so založili z vrečami peska 2. s polaganjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno: založiti vhod; založiti stopnišče s starim pohištvom // s polaganjem… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zaskočíti — skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. skočiti, dvigniti se na koga v položaj, ki omogoča paritev: žrebec zaskoči kobilo / vulg. zaskočiti žensko 2. star. nepričakovano komu zastaviti pot, napasti koga: v gozdu ga zaskočijo razbojniki; zaskočiti sovražno vojsko …   Slovar slovenskega knjižnega jezika


Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”

We are using cookies for the best presentation of our site. Continuing to use this site, you agree with this.