dehtív


dehtív
-a -o [dǝh tudi deh] prid. (ȋ í) knjiž. 1. dišeč, dehteč: po junijskem dežju je bil zrak dehtiv; dehtivo cvetje; dehtivo perilo / dehtive noči 2. ekspr. hrepeneč, poželjiv: dehtiv pogled / dehtivo hrepenenje dehtívo prisl.: dehtivo vlečejo vase vonj pečenke

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.


Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”

We are using cookies for the best presentation of our site. Continuing to use this site, you agree with this.