izziválec

-lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izziva: policija je aretirala izzivalce; spoprijeti, stepsti se z izzivalci / fašistični izzivalci ∙ ekspr. izzivalec smrti, usode kdor se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti 2. šah., šport. kdor si pridobi pravico tekmovati s svetovnim prvakom za naslov prvaka: v dvoboju za naslov šahovskega svetovnega prvaka vodi izzivalec; v lahki kategoriji se izzivalcu ni posrečilo zmagati

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Look at other dictionaries:

  • izziválka — e [u̯k in lk] ž (ȃ) ženska oblika od izzivalec: dvoboj med svetovno prvakinjo in njeno izzivalko / domišljava izzivalka …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”

We are using cookies for the best presentation of our site. Continuing to use this site, you agree with this.